To je zgodba o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval, ki je bil tako suh, da je sonce skozenj sijalo, ki je pojedel vse, kar si mu prinesel na krožnik, potem pa še krožnik. In ki je bil tako len, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer bi kar stoje zaspal. Malokdo je vedel, kako mu je ime, vsi pa so ga klicali Ranta. Verjetno zaradi njegove postave in hoje, saj se je zdelo, kot da se bo vsak trenutek prelomil na dva konca in s svojimi kostmi zašklopotal po tleh.